avgust 2010

Tik pred začetkom drugega največjega športnega dogodka letos (takoj za svetovnim veteranskim prvenstvom v atletiki, seveda), Svetovnim prvenstvom v košarki v Turčiji, bi rad napisal par besed o besedni zvezi, ki jo slovenski športni (in tudi ostali) novinarji že kar malo zlorabljajo – o kultu reprezentance. Naša reprezentanca bo namreč v Turčiji nastopila brez nekaterih igralcev, ki so še lani igrali na Poljskem in to naj bi bila posledica pomanjkanja neke nacionalne zavesti o pomembnosti nastopanja za izbrano vrsto.

Tematika (ne)nastopanja športnikov za reprezentanco vselej izredno visoko kotira v gostilniško-prijateljskih debatah. V naši družbi se je skozi leta prerekanja nekako prišlo do zaključka, da Slovenci nimamo takega odnosa do reprezentance, kot ga imajo npr. Srbi. Glavni splošno sprejet argument je bil, da lahko srbske igralce v kateremkoli športu med pripravami nastaniš v šotoru v spalni vreči, pa se bodo še vedno vsi odzivali vpoklicem v reprezentanco, če pa slovenskim igralcem ne omogočiš bivanja v hotelu s šestimi zvezdicami in vsem komfortom, ki sodi zraven, igralcev, vsaj tistih najboljših, ne bo niti blizu.

V nedeljo je v srbski Inđiji, v novi tovarni podjetja Metal Cinakara, potekalo snemanje oglasov s srbsko košarkarsko reprezentanco. Metal Cinkara, sicer hčerinska družba celjske Pocinkovalnice, je sponzor Srbske košarkarske zveze, septembra pa v Inđiji odpira vrata največja in najmodernejša tovrstna tovarna v tem delu Evrope.

Na snemanju so bili Miroslav Raduljica, domačin iz Inđije in vzhajajoča zvezda srbske košarke, kapetan ekipe Nenad Krtić in ena najboljših mladih igralcev v Evropi, Miloš Teodosić (tudi najkoristnejši igralce Evrolige) in Novica Veličković.