15 Jul Po koncu Svetovnega prvenstva
Hotel sem napisati, da je sedaj, ko se je vročica Svetovnega prvenstva ohladila, čas, da se naredi nekakšen pregled glavnih značilnosti pravkar končanega prvenstva, vendar v teh dneh težko govorim o ohlajanju kakršnekoli vročice.
Ampak vseeno – tule so glavne stvari, ki si jih bom zapomnil v povezavi z letošnjim največjim dogodkom na svetu, seveda v luči športnega marketinga oz. športnega posla.
1. Slovenska udeležba in vpletenost podjetij. Začenjam seveda pri slovenski zgodovinski udeležbi na Svetovnem prvenstvu. Zgodovinski zato, ker smo bili na tem dogodku že drugič in torej ne moremo več govoriti o nekem srečnem spletu okoliščin, drugič pa zato, ker se je tokrat prvič nogomet dejansko izrabilo v marketinške namene. Sicer so nekatera podjetja tudi ob prvih uvrstitvah Slovenije na Svetovno in Evropsko prvenstvo uporabljala nogometaše, vendar so tokrat res vsa podjetja hotela odščipniti del nogometne pogače. 90% oglasov na televiziji je bilo obarvano nogometno, tako pri sponzorjih NZS, kot pri ostalih. Večkrat sem sicer slišal komentarje, da je tega pa že preveč, da se na koncu že ne loči posameznih oglaševalcev, ker vsi uporabljajo iste finte. Do določene mere se s tem strinjam, vendar sem prepričan, da bo že naslednja ‘nogometna’ akcija speljana (s strani podjetij in agencij) na višjem nivoju. To se bo seveda zgodilo, če (oz. ko) se Slovenija uvrsti tudi na naslednje veliko tekmovanje.
2. Tehnologija. Prvenstvo je minilo v znamenju visoke tehnologije na eni strani in oprijemanju starih, tradicionalnih načel na drugi. TV Slovenija je celoten program, tudi studijski, oddajala v HD tehniki, več kot 20 tekem je bilo na prvenstvu narejenih v 3D tehniki (tudi sam sem si ogledal to čudo, gledal sem polfinalno tekmo med Španijo in Nemčijo v Areni in mi je bilo sicer OK, vendar ne bi tako gledal vse tekme, mogoče pa se moramo samo navaditi), vsako potezo igralca smo lahko spremljali z desetih zornih kotov, na internetu pa so bili na voljo ‘real-time’ podatki o pretečenih kilometrih igralcev, natančnosti podaj in strelih na gol. Prav iz zgoraj naštetih razlogov pa se zato še toliko bolj do izraza prišle še tako majhne sodniške napake. No, ponekod ni šlo za tako majhne, vseeno pa so imeli gledalci povsod po svetu (in na žalost FIFE in sodnikov tudi na stadionu) v isti sekundi priložnost videti to napako. Tako so se sedaj bolj kot kdajkoli prej pojavile težnje po pomoči video posnetkov za sodnike. Če je že na zadnjem Svetovnem prvenstvu četrti (!) sodnik na podlagi posnetka sugeriral glavnemu sodniku izključitev Zidana, se je tokrat pojavila druga skrajnost – glavni sodnik na tekmi Argentina – Mehika je na glavnem zaslonu videl dvometrski ofsajd Teveza, vendar so mu pravila preprečevala razveljavitev gola. Še bolj razvpit primer je seveda nepriznan gol Anglije proti Nemčiji. Kdo ima od takih odločitev korist, razen kreativnih oglaševalcev očal, mi ni jasno. Mislim, da je uvedba tovrstne pomoči nujna – preveč je na kocki, da bi na koncu o rezultatu odločal faktor človeške napake. No, morda pa je ravno zaradi tega nogomet še toliko bolj zanimiv.
3. Ambush marketing. Tako kot ob vsakem večjem športnem tekmovanju, so tudi tokrat sponzorji tekmovali, kdo bo v svojih akcijah bolj kreativen. Seveda ta kreativnost včasih ni všeč uradnim sponzorjem prvenstva, sploh če so podjetja, ki jih uradno ni zraven, bolj kreativna od njih samih. Tu pa nastopi FIFA, ki tak pristop takoj označi za ambush marketing. Uradno je sicer ambush marketing nedovoljena uporaba podobe določenega subjekta (v tem primeru športnega) v promocijske namene, neuradno pa (vsaj na Svetovnem prvenstvu) se za take aktivnosti takoj označi tiste, ki bi lahko bile bolj učinkovite od tistih, ki jih izvajajo uradni sponzorji. Osrednji primer na Svetovnem prvenstvu je bil primer nizozemske pivovarne Bavaria, ki je v oglaševalski kampanji uporabljala tesno oprijete oranžne obleke, ki so jih potem nosile obiskovalke na eni izmed tekem Nizozemske in bile zaradi tega odstranjene s stadiona, grozili so jim celo z zaporno kaznijo! FIFA je s temi dejanji naredila ogromno uslugo Bavariji, ki je na tak način prišla do svetovne publicitete in mnogi (tudi jaz) prav to akcijo označujejo kot zmagovalno marketinško potezo Svetovnega prvenstva. Najbolj aktiven ne-sponzor je bil vsekakor Nike, ki je rušil rekorde gledanosti virala Write the future, prav tako pa je bil z Adidasom (sicer uradnim sponzorjem) glavni opremljevalec reprezentanc, tudi slovenske. Vendar v tem primeru ne gre toliko za klasičen ambush, saj je Nike močno vpleten v nogomet in je te aktivnosti (logično) nadgradil tudi s svetovnim prvenstvom.
Prej sem omenil, da so vsa slovenska podjetja izkoriščala nogomet v reklamne namene, vendar med njimi (žal) ni bilo klasičnega in dobrega primera ambush marketinga.
4. Vmešavanje politike. FIFA je strogo proti vmešavanju politike v šport. Tako takoj in ostro odreagira, ko se v posameznih državah politika skuša vplesti v športno dogajanje. In teh dogajanj je bilo na prvenstvu kar nekaj. Nigerijski reprezentanci je predsednik države po izpadu že v predtekmovanju enostavno prepovedal nastopanje na mednarodnih tekmah za naslednji dve leti. Francoski predsednik nogometne zveze in njihov selektor sta se prav tako morala zagovarjati pred posebno parlamentarno komisijo. Severna Koreja je imela v načrtu prenašati tekme z zamikom, da se njihova reprezentanca v očeh ljudstva slučajno ne bi ponižala. Toda po prvi hrabri predstavi proti Braziliji (v kateri so dosegli gol, dobili samo dva in vprašanje, če sta bila sploh prikazana) so se odločili, da tekmo s Portugalsko pokažejo v živo, zgodila pa se je toča golov v njihovi mreži (sedem jih je bilo). Vprašanje, kje se sedaj ti igralci nahajajo, bojda jim delo v rudniku ni ušlo.
Na tem mestu ne bi razglabljal o tem, koliko je samo svetovno prvenstvo v JAR politični projekt, dovolj zgovorno pa je dejstvo, da je FIFA pritiskala na Mandelo, da se mora udeležiti zaključka prvenstva.
5. Spletna družabna omrežja. Med svetovnim prvenstvom je Twitter doživel rekord objav na sekundo, bilo jih je več kot 3.000, med tekmo Japonska – Danska (običajno okrog 700). Na drugem mestu je prav tako športni dogodek – zadnja finalna tekma NBA med Lakersi in Celticsi (ki je, mimogerde, v ZDA doživela najvišjo gledanost po kultni tekmi med Jordanovimi Bullsi in Utah Jazzom leta 1998). To vsekakor govori o razmahu družabnih spletnih omrežij v športu. Lahko rečemo, da je šport področje, ki je nekakšen ‘natural fit’ raznim spletnim servisom kot so Twitter ali Facebook – spremlja ga ogromno navijačev, rezultat in razplet prav vsake tekme pa je nepoznan in je zato hitra informacija še toliko bolj pomembna.
Za konec še nekaj športnih – čeprav nisem navijal za Špance, sem vesel, da so zmagali, predvsem zato, ker so si, za razliko od ostalih, upali igrati. Slovenija je dosegla odličen rezultat, zgodovinsko zmago, svoj delež francoskih poljubov sreče pa smo bili deležni v Moskvi, proti Alžiriji, proti ZDA in ob rojstvu Handanovića. Zanimivo bo tudi spremljati razvoj nogometa v ZDA – zabavam se ob komentarjih, da se bo sedaj pa res ‘prijel’, če se že ni ob organizacije svetovnega prvenstva ali prihodu Beckhama. Mogoče se bo, toda vseeno je nogomet premalo ameriški – premalo premorov in premalo zadetkov.