Pretepanje na stadionu in zehanje v gledališču

Ljubljana, 10.11.2010 | avtor: | @hsoru

O navijaški kulturi se govori, ko pride do problemov – razgrajanja na stadionih, pretepov med navijaškimi skupinami, uničevanja stadionov ali prevoznih sredstev, s katerimi se navijači vozijo na tekme ipd. V svoji navijaški karieri sem doživel kar nekaj ‘pristnih’ navijaških izkušenj, nekatere so že mejile na to, da bi se znašel v teh debatah o problematiki navijaške kulture (pred tem seveda še v črni kroniki).

Še v devetdesetih bi kmalu imel bližnje srečanje z majhno skupino Bad blue boysov pred tekmo Zagreb – Pivovarna Laško, ko sva jim s prijateljem na poti v dvorano prijazno skušala pomagati z nekaj kunami drobiža, iz žepov pa so nama leteli samo (takratni) tolarji. Na srečo tega niso videli, slabše pa jo je na tekmi odnesel Dejan Perić, ki je na tisti tekmi (sedela sva 10 metrov z njegovim golom) v glavo v kovancih kasiral pol dolga ljubljanske banke do hrvaških varčevalcev, WC-ji pa so med tekmo tudi samevali, vsaj na tem delu tribune, ker je vse telesne tekočine navijačev v različnih oblikah prav tako kasiral Perić.

Od zagrebške ‘rizične’ navijaške epizode sem bil tudi na famozni prvi nogometni tekmi med Hrvaško in Srbijo na Maksimirju, ki pa je, vsaj po mojih spominih, minila dokaj mirno, res pa je, da v radiju nekaj sto kilometrov ni bilo srbskih navijačev (kaj bi se zgodilo, če bi bili tam, smo na žalost videli v Kranju med vaterpolskim prvenstvom).

Nekaj pol-rizičnih situacij sem doživel tudi v Beogradu. Na košarkarskem derbiju med Crveno Zvezdo in Parizanom je bilo sicer specialcev skoraj več kot navijačev, vseeno pa se je nekaterim navijačem ‘uspelo’ stepsti. Med istoimenskim nogometnim derbijem pa so specialci navijače Crvene Zvezde po ulicah Beograda na tekmo vodili v takem redu, kot ga videvamo ob sprehodih otrok v vrtcih (če odštejemo živ ščit specialcev, tudi držanja za roke v Beogradu ni bilo).

V Ljubljani sem med finalnim turnirjem Goodyear lige stal zraven navijačev Zadra in par metrov stran od mesta, kamor je priletela bakla zvezdinih navijačev. Zaradi Dragonsov pa sem imel tudi opravka z italijansko policijo, ko je med gostovanjem Olimpije v Bologni avtobus navijačev opravil nekaj nepravilnih postankov na italijanskih črpalkah in je policija avtobus v Bologni samo obrnila nazaj proti Ljubljani.

Najhuje pa bi jo kmalu odnesel v Atenah, po zmagi Panathinaikosa na zaključnem turnirju Evrolige. Tam sem med drugim skupaj z grškimi specialci bežal pred zamaskiranimi navijači Panathinaikosa (ko začnejo bežati specialci, je to dokaj dober indikator, da gre lahko nekaj hudo narobe), že čez par minut pa sem se znašel v majhni skupini Olympiacosovih navijačev (ki so prišli kvarit slavje tekmecev), ki so bežali pred specialci (tudi tukaj bi bilo verjetno vsakršno prepričevanje specialcev v stilu ‘I’m only a tourist’ dokaj neuspešno). Tako da priporočam, da vsak upošteva taksista, ki sredi prazne ulice v Atenah reče ‘I stop here, not go any further’.

V Sloveniji se v zadnjem času veliko govori o pripravi novega zakona o navijaštvu. Ga potrebujemo? Ne vem. Navijači pravijo, da ne, ‘stroka’, da ja. Mislim, da morajo najprej vse strani pomesti pred svojim pragom. Navijaške skupine (ki se pri nas na žalost enačijo s huligani) naj znotraj lastnih skupin uvedejo bolj striktna pravila navijanja in obnašanja na tekmah in člane, ki jih kršijo, enostavno izključijo. Seveda bi lahko začeli vzgajati navijače tudi na način, da začnejo obiskovati (tudi) manj pomembne tekme, posebne ure izobraževanja pa naj bodo namenjene temu, da avtobus, vlak ali stol na stadionu pač ni kriv za slabe predstave ekipe na igrišču ali zbadanje nasprotnih navijačev.

Klubi naj izboljšajo komunikacijo z navijači in uvedejo kontrolo pristopa za vse navijače. Identifikacija vstopa ima pri nas sloves najhujše oblike navijaške represije, v resnici pa je to osnova vsake resnejše klubske politike vstopnic.

In ne nazadnje, priporočam, da tisti, ki snujejo nove zakone, dejansko obiščejo nekaj tekem in vidijo dejansko stanje, ni dovolj kopiranje (po njihovem) mega uspešne angleške navijaške zakonodaje.

Noben zakon ne more določiti, da naj gledalci hodijo na tekme in naj navijajo za svoj klub. Je pa res, da je potrebno najti nek kompromis med gledališkim vzdušjem na stadionu in navijaškim razgrajanjem pred, med in po tekmi. Če lahko ta kompromis nastane na podlagi novega zakona, potem ga odločno podpiram. Samo da ne bomo potem rabili tudi posebnega gledališkega zakona, ki bi prepovedoval zehanje in glasno žvečenje med predstavami.

Značke: #šport, #športni dogodki

0 komentarjev



HTML je dovoljen

Kategorije

Značke

Avtorji

Arhiv