Skrivnostna dirka

Ljubljana, 12.10.2012 | avtor: | @hsoru

Septembra je Tyler Hamilton, dolgoletni sotekmovalec Lanca Armstronga, objavil knjigo z naslovom Skrivnostna dirka (The secret race). Skoraj istočasno je Lance na podlagi obtožb ameriške protidopinške komisije izjavil, da se ne bo več branil pred temi obtožbami. Ta teden pa so Američani na mednarodno kolesarsko zvezo (UCI) poslali tudi uradno dokumentacijo, ki so jo zbrali o primeru Lance Armstrong.

O dopingu v kolesarstvu se govori, odkar spremljam ta šport. Javna skrivnost. Večkrat sem tudi slišal iz relativno bližnjih kolesarskih krogih, kako in zakaj to poteka. Pri Evropejcih naj bi bila tako neka meja, ko se prvič srečajo z dopingom pri prestopu v člansko konkurenco. Pri Američanih pa je bil prvi stik njihov prihod v Evropo. Hamilton v knjigi razlaga, kako so kolesarji, ki so zmagovali na dirkah po Ameriki, potem ko so prišli v Evropo, niso niti mogli držati glavnine, kaj šele da bi se vmešali v boj za kakšna višja mesta. In so se na začetku izgovarjali na slabo vreme, časovno razliko, smolo… In kaj kmalu sledi (verjetno zelo grozno) spoznanje – če ne začnejo uporabljati dopinga, bodo enostavno nekonkurenčni…

Rad navijam za serijske zmagovalce. Michael Jordan, Miguel Indurain, Roger Federer, Carl Lewis, Tiger Woods, Michael Schumacher. Težko se je prebiti na vrh, v kateremkoli športu. Še težje je na vrhu ostati. Tekmo za tekmo, leto za letom. In sem navijal tudi za Armstronga. Kako iz pravljične ameriške zgodbe o premaganem raku in zmagi na najtežji kolesarski dirki na svetu raste v enega najboljših športnikov na svetu. Kako je po številu zaporednih zmag presegel prav Induraina. In kako je na videz z lahkoto premagoval največje tekmece njegovega časa, na čelu z Janom Ulrichom (za katerega bi verjetno navijal, če ne bi bilo Armstronga, ker bi bil verjetno on tisti, ki bi bil v tistem obdobju najbolj suveren).

In navkljub vsem tem informacijam in obtožbam o dopingu skozi vsa ta leta (glavnina njegovih tekmecev je vmes že padla na dopingu) je bil pri meni ves ta čas še vedno prisoten kanček upanja, saj mogoče pa le ni res… Mogoče… Mogoče je res toliko boljši… Mogoče je res skrivnost v preobrazbi njegovega telesa po premaganem raku… Mogoče je res skrivnost v njegovi predanosti in treningu… Mogoče…

Žal mi je, da sem prebral knjigo od Hamiltona. Če sem prej vsaj deloma še živel v neki iluziji, se mi je s to knjigo porušila. In to rušenje se sedaj s tem, ko prihajajo na dan novi dokazi, nadaljuje. Eno izmed glavnih vodil Armstronga pri treningih in tekmovanjih (in s tem povezanem dopingom in ostalimi stvarmi), naj bi bilo: Whatever you do, those fuckers are doing it better

Zanimivo bo sedaj spremljati, kako bo na vse dogajanje okrog Armstronga odreagiral kolesarski svet. Če so si sedaj vsi, ki niso bili v to neposredno vpleteni, vsaj z obema rokama zatiskali oči, samo da so bili lahko zraven, je sedaj čas in trenutek, da se stvari postavi na svoje mesto. Vodilno vlogo mora tukaj odigrati svetovna kolesarska zveza. Najprej naj se razjasni obtožbe, da jo je imel Armstrong skoraj pod svojo kontrolo (Hamilton v knjigi opisuje zgodbo, kako je moral po eni etapi, v kateri je premagal Armstronga na Mt. Ventoux, na zagovor na sedež UCI-ja…) in začeti s politiko ničelne tolerance do dopinga. Skupaj v sodelovanju s protidopinško agencijo. Ne pozabimo, olimpijski zmagovalec iz Londona je pred leti dopingirani Vinokourov… Potem morajo korak naprej storiti sponzorji. US Postal primerja celotno situacijo z Armstrongom z atentatom na Lincolna, češ, če bi vedel, da bo ustreljen, ne bi šel v gledališče… Potem so tukaj še organizatorji samih dirk. Baje bo letos v eni izmed etap Toura spet vzpon na Alp d’Huez… ampak, da bo bolj zanimivo – dvakrat…  In mediji – vprašanje, koliko časa mediji vejo/so vedeli, kaj se v kolesarskem svetu dogaja…

Armstrong je ogromno dobrega storil s svojo fundacijo Livestrong. In še vedno dela ogromno dobrega. Celo več, fundaciji naj ne bi še nikoli šlo tako dobro. Ljudje ga še vedno podpirajo. Koliko časa še? Se res lahko loči (ali celo opravičuje) doping in delovanje neke fundacije?

In tukaj so potem seveda še navijači. Na milijone jih je še vedno ob cestah na največjih dirkah. Vedno več je kolesarjev rekreativcev (to je tudi eden izmed glavnih razlogov, da so sponzorji sploh še v kolesarstvu, v vseh drugih, manj popularnih športih, bi ob veliko manjših škandalih že vsi zdavnaj odšli). Upam, da bo kolesarski svet dojel, da navijačem ni važno, ali kolesarji na Alp d’Huez pridejo v 30ih minutah ali v 35ih…

Pred leti smo s prijatelji kolesarili v francoskih Alpah po trasi, ki jo je tisto leto obiskal Tour. In čeprav nismo ravno profesionalci, je bilo več kot očitno, da trase, ki jih opravijo kolesarji, ne morejo opraviti samo s pomočjo dobrih italijanskih makaronov (Hamilton v knjigi opisuje, da kolesarji, ki se ne dopingirajo, vozijo na kruh in vodo – paniagua). Tri dni celodnevnega kolesarja smo rabili, da smo opravili z delčkom kraljevske etape, ko so v istem dnevu osvojili Telegraph, Galibier in Alp d’Huez. No, hočem povedati, da smo se v Francijo odpravili tudi (ali predvsem?) zaradi Armstronga in njegovih osvajalskih podvigov po francoskih Alpah…

Moj  najljubši stand-up komik, Anthony Jeselnik, je na Twitterju ob razkritju, da se Armstrong ne bo več branil pred dopinškimi obtožbami, hkrati pa je v istem tednu umrl tudi Niel Armstrong, zapisal – Bad week to be an Armstrong. Ob dogodkih, ki jih spremljam v zadnjem tednu, bi dodal – Bad week to be a sports fan.  

 

Značke: #športni marketing

0 komentarjev



HTML je dovoljen

Kategorije

Značke

Avtorji

Arhiv