Tour de France in gledanje športnih prenosov v posnetku

Tour de France in gledanje športnih prenosov v posnetku

Že prejšnji teden sem pisal o tem, kako je velika večina športa, predvajanega na televiziji, gledanega v živo. Podobno je tudi pri meni. Obstaja pa ena izjema – Tour de France.

Obstaja kar nekaj razlogov, da temu ne bi smelo biti tako. Čeprav gre za meni enega najljubših športnih vsakoletnih dogodkov, gre kljub temu za šport, v zadnjih dveh desetletjih prežet z dopinškimi aferami. Zgodba se ponavlja iz leta v leto, vedno najdejo nekaj ‘junakov’, se hvalijo, kako so s tem čistili šport in karavana gre dalje… S tekmovalnega vidika je bil Tour letos odločen že po prvi Pirenejski etapi, ko je Froome že na prvem resnem klancu zlomil vse tekmece. In seveda je tukaj še čisto psihološki vidik, ko veš, da gledaš neko stvar v posnetku, da je že končana…

Vseeno pa že tretji teden vsakič, ko mi etape ne uspe ujeti v živo, z največjim veseljem prevrtim prenos na začetek etape, na hitro preletim potek etape in se ustavim nekje na 40, 30 km do cilja in jo potem pogledam do konca. Glavni dejavnik je seveda ta, da je konec etape v času, ko me največkrat še ni doma. Kar tudi pomeni, da seveda pred tem ne smem vedeti rezultata, zato na poti domov ne poslušam Vala 202 in do konca etape ne preverjam Twitterja, Facebooka in športnih spletnih strani.

Kolesarstvu navkljub vsem aferam iz leta v leto še vedno uspeva na prizorišče in pred ekrane privabiti vedno večje število navijačev. Temu seveda sledijo tudi sponzorji, čemur pritrjuje tudi raziskava Repucoma.

O dejavnikih, zakaj je kolesarstvo navkljub vsem škandalom še vedno tam kjer je, sem že pisal. Vsako leto se na trasi zbere več gledalcev, kar seveda samo pripomore k atraktivnosti športnega prenosa, skupaj s fascinantnimi posnetki trase, po kateri se vozijo kolesarji, kot je bil npr. včerajšnji Montvernier…

Vsako leto k prenosu dodajo še dodatne informacije o dogajanju na dirki, o posameznih kolesarjih, gledalec tako vedno ve, kaj se na progi dogaja, kako hiter je posamezen kolesar, kakšno ima prednost ali zaostanek ipd. Vse to gledalca približa sami dirki in mu naredi prenos še bolj zanimiv in gledljiv, hkrati pa tako ne sloni vse samo na tekmovalni napetosti.

Ponovno je potrebno pohvaliti prenose na nacionalki, iz leta v leto se dviguje kvaliteta in dodana vrednost spremljanja dirke. Res je, da gre za globalno priznan dogodek tuje produkcije, ki tako že sam po sebi prinaša določeno število gledalcev, vendar imamo gledalci vseeno alternativo na Eurosportu, ki pa se je letos nisem poslužil niti enkrat. Prenos Toura je tako kot samo športni prenos, je tudi odlična promocija slovenskega kolesarstva, tekmovalnega in rekreativnega.

Tako bom naslednje tri dni še užival, v živo ali v posnetku, v zadnjih alpskih etapah in v promenadi kolesarjev po Parizu, skušal čim prej pozabiti na vse grešnike, ki jih bodo našli po dirki, da dokažejo, da sistem nadzora deluje, in se že veselil naslednje izvedbe Toura…