Zaključni turnir Evrolige v Barceloni

Ljubljana, 13.05.2011 | avtor: | @hsoru

V Barceloni je pretekli konec tedna potekal zaključni turnir štirih najboljših moštev letošnje izvedbe najmočnejšega klubskega tekmovanja v Evropi, Evrolige. Na njem so nastopila moštva grškega Panathinaikosa, izraelskega Maccabija, italijanske Siene in španskega Real Madrida. Zaključni turnir je bil sicer načrtovan za Torino, vendar so med sezono prizorišče zaradi italijanskih organizacijskih težav prestavili v Barcelono, sicer tudi domovanje Evrolige.

Udeleženci turnirja so bili s športnega in organizacijskega vidika skoraj sanjski. Trije velikani evropske košarke in ena najbolj konstantnih ekip v zadnjem obdobju v Evropi. Nekoliko je spodrsnilo samo Barceloni, ki je bila nekako sprogramirana za igranje pred domačimi gledalci. No, vsaj z vidika mesta Barcelone je mogoče celo bolje, da so imeli v mestu nekaj dni vsaj 5.000 Grkov (Panathinaikos je izločil prav Barcelono).

Pred začetkom turnirja je sicer največ prahu dvignila zahteva Maccabija, da se finalna tekma prestavi na 16:30, židovski praznik, ki je sovpadal z datumom finala, namreč ne dovoljuje aktivnosti po tem, ko zaide sonce. Evroliga je želji oz. zahtevi Izraelcev ugodila, Maccabi pa je še enkrat več dokazal, kakšno moč in vpliv ima v evropski košarki in tudi izven (je klub z največ odigranimi tekmami z NBA ekipami od vseh ne-NBA ekip na svetu), ima pa tudi daleč največje zaledje navijačev.

Če se najprej res dotaknem navijačev, je bilo torej že pred turnirjem znano, da bo imel daleč največ podpornikov prav Maccabi, ki že doma v svoji Nokia Areni v Tel Avivu igra pred razprodanimi tribunami praktično vsako tekmo. Pri njih res lahko govorimo o pravi pripadnosti do kluba in pravi navijaški kulturi. Maccabi ima tudi ogromno število navijačev povsod po svetu, predvsem v ZDA in vsi ti dejavniki so botrovali temu, da si Evroliga enostavno ni upala tvegati z neudeležbo Maccabija na zaključnem turnirju, čeprav prestavitev ure finalne tekme praktično tik pred zdajci in na bolj neugodno uro posledično pomeni znatno manjše rejtinge, posledice tega pa bo verjetno Evroliga čutila tudi v naslednji sezoni. Panathinaikos ima tudi tradicionalno močno podporo svojih navijačev na vseh zaključnih turnirjih, medtem ko sta bili sekciji, rezervirani za italijanske in španske navijače, nekoliko manj polni in seveda tudi manj glasni. Najmanj navijačev je imel prav španski predstavnik, kjer pa se vidi, da je v Madridu in med navijači Real Madrida na prvem mestu pač nogomet, v drugem planu je potem šele košarka in vse ostalo.

Vstopnice za zaključni turnir so se prodajale v več fazah, v prvi fazi že pred znanimi udeleženci turnirja. Ko so bili znani vsi udeleženci, pa so ti dobili določeno kvoto kart za svoje navijače za oba tekmovalne dneva – obe polfinali in tekmi za tretje mesto ter finale. Seveda se pri navijačih ekip, ki se ne uvrstijo v finale, povpraševanje in želja po obisku finala (navkljub tekmi za tretje mesto in navkljub že kupljeni karti) znatno zmanjša, kar spodbudi črni trg, ki poskrbi, da vstopnice dobijo navijači ekip, ki so se uvrstili v finale, v tem primeru je šlo večinoma za navijače Maccabija, tribune so bile večinoma rumene praktično povsod razen v grškem sektorju.

Letos je Evroliga sponzorju prvič prodala pravico do imena (naming right), tako je bil uraden naziv lige Turkish Airlines Euroleague (in ne več Euroleague Basketball). Turkish Airlines je pripadla tudi glavna pojavnost v dvorani. Od ostalih večjih sponzorjev Evrolige sta imela večjo pojavnost še Efes Pilsner s promocijo svojega brezalkoholnega piva in (še lani največji sponzor lige) Sportingbet. Hote ali nehote pa je imel za gledalce v dvorani najboljšo pojavnost uradni tehnični opremljevalec turnirja, Sony, ki je vse mize na novinarski tribuni ‘oblekel’ v svoje barve in dosegel odlično pojavnost, sploh zaradi dejstva, ker je bila na tem delu dvorane samo novinarska tribuna, brez navijačev v ozadju.

Sponzorji so imeli pred dvorano več kot dovolj površine za promocijske aktivnosti. Večina je to izkoristila za s košarko povezane aktivnosti, kot je bilo igranje košarke, meti na koš za vstopnice za naslednji zaključni turnir, ogledi tekem, ki so se igrali v dvorani ipd. V dvorani so imeli sponzorji svoje stojnice, najbolj opazne so bile stevardese Turskish Airlines, na parketu pa so se odvijale tudi različne nagradne igre posameznih sponzorjev. Organizatorji so spremljevalni program skušali obarvati tudi lokalno in so med odmori večkrat pokazali znamenito katalonsko človeško piramido.

Turnir je bil odigran v dvorani Palau Sant Jordi v Olimpijskem parku, kjer je denimo 1992 na Olimpijskih igrah potekal tudi košarkarski turnir na čelu z Dream Team-om Michela Jordana, Magica Johnsona in Larryja Birda. Infrastruktura je torej žzaradi starosti (dvorana vsaj po mojem mnenju ni doživela večjih izboljšav) že sama po sebi onemogočala moderne prijeme izpeljave športnega dogodka, tako da so organizatorji delali z materialom, ki je bil pač na voljo.

Glavni problem celotnega dogodka se je še enkrat izkazal sistem prodaje vezanih kart. Dvorana je bila tako na papirju že nekaj mesecev razprodana, v obeh polfinalnih tekmah pa je bilo ogromno prostih mest, ker je večino navijačev zanimal samo en polfinalni obračun. Tudi finalna tekma ni bila nabito polna, vsaj sodeč po utripu pred dvorano je bilo na črnem trgu na voljo še ogromno vstopnic.

Kako torej rešiti ta problem? Vsekakor bi bilo potrebno vsaj enkrat tvegati z vstopnicami za posamezne tekme. Večni izgovor neuporabe tega sistema je, da se dvorana v tako kratkem času ne da izprazniti – se razmik med tekmama pač premakne za pol ure. Lahko se samo del tribun nameni prodaji posameznih tekem, del, ki je logistično najbolj primeren in zmožen kontrole. Posledica te politike pa je razmah črnega trga, kar vodi do druge nujne rešitve – uvedbe sekundarnega trga prodaje vstopnic. Navijači, ki bi izgubili interes obiska naslednje tekme, bi vstopnico enostavno še enkrat na povsem legalen način prodali, ne pa da se vstopnice prodajajo pred dvorano v strahu pred grškimi huligani, ki so samo pred mojimi očmi trem prodajalcem ukradli vstopnice, enega izmed njih pa še brutalno pretepli.

Naslednji zaključni turnir je v Istanbulu, na domačem terenu generalnega sponzorja. V tem letu je so pri Turkish Airlines verjetno tudi spoznali, kakšne aktivacijske možnosti omogoča sponzorstvo Evrolige, zato lahko vsaj z njihove strani med sezono pričakujemo še več marketinških akcij, vezanih na samo sponzorstvo, in vrhunski košarkarski dogodek ob koncu sezone.

Značke: #aktivacija sponzorstva, #športni dogodki, #športni marketing

0 komentarjev



HTML je dovoljen

Kategorije

Značke

Avtorji

Arhiv