Blog

10 Nov Pretepanje na stadionu in zehanje v gledališču

O navijaški kulturi se govori, ko pride do problemov – razgrajanja na stadionih, pretepov med navijaškimi skupinami, uničevanja stadionov ali prevoznih sredstev, s katerimi se navijači vozijo na tekme ipd. V svoji navijaški karieri sem doživel kar nekaj 'pristnih' navijaških izkušenj, nekatere so že mejile na to, da bi se znašel v teh debatah o problematiki navijaške kulture (pred tem seveda še v črni kroniki).

Še v devetdesetih bi kmalu imel bližnje srečanje z majhno skupino Bad blue boysov pred tekmo Zagreb – Pivovarna Laško, ko sva jim s prijateljem na poti v dvorano prijazno skušala pomagati z nekaj kunami drobiža, iz žepov pa so nama leteli samo (takratni) tolarji. Na srečo tega niso videli, slabše pa jo je na tekmi odnesel Dejan Perić, ki je na tisti tekmi (sedela sva 10 metrov z njegovim golom) v glavo v kovancih kasiral pol dolga ljubljanske banke do hrvaških varčevalcev, WC-ji pa so med tekmo tudi samevali, vsaj na tem delu tribune, ker je vse telesne tekočine navijačev v različnih oblikah prav tako kasiral Perić.

19 Okt Once brothers

Prejšnji teden je bil v okviru serije ESPN-ovih športnih dokumentarcev 30 for 30 premierno predvajan film 'Once brothers'. Facebook in ostala delilna spletna omrežja so bila s strani športnih navdušencev kakšnih 14 dni polna napovednikov tega dokumentarca o košarkarskem razpadu Jugoslavije, v ospredju pa sta Vlade Divac in Dražen Petrović oziroma njuno prijateljstvo. Film, ki je (presenetljivo še vedno) dostopen na Youtubu, sem tudi jaz nestrpno čakal, (dal sem si celo opomnik v Outlook) in ga z veseljem pogledal.

Večine dogodkov okoli leta 90 se na žalost še ne spominjam. Moji športni spomini (in tudi drugačni) pač ne sežejo tako daleč. Leta 1989 je jugoslovanska reprezentanca na domačem prvenstvu v Zagrebu postala Evropski prvak, takratna generacija pa je obetala desetletno svetovno prevlado – Dražen Petrović, Vlade Divac, Toni Kukoč, Dino Rađa, Jure Zdovc… Naslednje leto so (takrat še mladci) to potrdili z osvojitvijo naslova svetovnih prvakov v Argenitni. Če je v Jugoslaviji takrat že pošteno pokalo po šivih, je na relaciji Divac – Petrović nehote že počilo. Ob slavju na parketu se je namreč zgodil incident z zastavo – nekdo je na igrišče zakorakal s hrvaško zastavo, ki mu jo je Divac vzel, češ da tja ne sodi. Na eni strani so ga srbski mediji zaradi tega poveličevali, hrvaški pa seveda obsojali. Divac v filmu priznava, da po tem dogodku odnos med njim nikoli ni bil več enak. Leto prej sta se oba hkrati podala v NBA in medtem ko je Divac v Los Angelesu užival v igranju z Magic Johnsonom, se je Dražen v Portlandu ob Drexlerju boril za vsako minuto na parketu in ob tem neznansko trpel. Z Divcem sta bila stalno v kontaktu po telefonu in tako predhodno prijateljstvo z reprezentančnih akcij (bila sta cimra) še nadgradila. Do incidenta z zastavo, po katerem tako rekoč nista več spregovorila. Verjetno sta oba malo odlašala z medsebojnim pogovorom, na žalost vseh pa do tega pogovora zaradi Draženove nesreče na nemški avtocesti nikoli ni prišlo.

01 Okt Generacija Y in pripadnost klubu

Odnos mladih do blagovnih znamk se bojda spreminja. Ni več take navezanosti, kot je veljala nekoč, mladi lažje preklapljajo med znamkami, tako kot na ostalih področjih, so tudi tukaj bolj mobilni. To je bilo glavno sporočilo, ki sem si ga zapomnil na zadnji okrogli mizi Društva za marketing Slovenije, kjer so predstavniki Generacije Y govorili o – generaciji Y.

Ko sem za potrebe tega bloga malo pobrskal, kakšne značilnosti ima točno ta generacija, v katero baje spadam tudi sam, sem ugotovil, da naj bi bili finančno osveščeni, imeli uravnoteženo življenje med delom in zabavo ter bili zelo naklonjeni spremembam. Kaj to pomeni za klube in obiskovanje tekem?

08 Sep Zakaj tekme s Turčije gledam na Šport tv?

Letošnje Svetovno prvenstvo v košarki si lahko navijači, ki se nismo odločili za pot v deželo kebaba, ogledamo vzporedno na dveh slovenskih televizijah, na Šport tv in Sloveniji 2. Če je za glavnino gledalcev dvojka samoumevna izbira, vsaj tako kažejo rejtingi, sam tekme z velikim užitkom in veseljem gledam na Šport tv.

Glavni razlog za to je Zmago Sagadin. Na nacionalki so se sicer za letošnje Svetovno prvenstvo potrudili bolj kot običajno, imajo studijski program, javljanja v živo, prenašajo večje število tekem in ne samo slovenskih… Toda vsaj pri meni se zadeva zaključi pri komentatorjih. Miha Žibrat je sicer starosta košarkarskega komentiranja in je po odhodu Petra Vilfana spet prevzel vlogo prvega mikrofona košarkarskih prenosov na nacionalki, vendar vsaj pri meni nikoli ni dosegel status recimo hrvaške legende košarkarskih prenosov Slavka Cvitkovića. Srce mi zaigra že ob njegovi napovedi košarkarskih prenosov na televiziji z znamenitim zaključkom 'Radost loptanja pod obručem', njegovi prebliski med tekmami pa me vedno znova nasmejejo, npr. med prenosom Hrvaška – Brazilija ob simultanki Barbose – 'Tip je brz ko munja!'

27 Avg Kult reprezentance

Tik pred začetkom drugega največjega športnega dogodka letos (takoj za svetovnim veteranskim prvenstvom v atletiki, seveda), Svetovnim prvenstvom v košarki v Turčiji, bi rad napisal par besed o besedni zvezi, ki jo slovenski športni (in tudi ostali) novinarji že kar malo zlorabljajo – o kultu reprezentance. Naša reprezentanca bo namreč v Turčiji nastopila brez nekaterih igralcev, ki so še lani igrali na Poljskem in to naj bi bila posledica pomanjkanja neke nacionalne zavesti o pomembnosti nastopanja za izbrano vrsto.

Tematika (ne)nastopanja športnikov za reprezentanco vselej izredno visoko kotira v gostilniško-prijateljskih debatah. V naši družbi se je skozi leta prerekanja nekako prišlo do zaključka, da Slovenci nimamo takega odnosa do reprezentance, kot ga imajo npr. Srbi. Glavni splošno sprejet argument je bil, da lahko srbske igralce v kateremkoli športu med pripravami nastaniš v šotoru v spalni vreči, pa se bodo še vedno vsi odzivali vpoklicem v reprezentanco, če pa slovenskim igralcem ne omogočiš bivanja v hotelu s šestimi zvezdicami in vsem komfortom, ki sodi zraven, igralcev, vsaj tistih najboljših, ne bo niti blizu.

22 Jun Šport in obiranje hmelja

Ob spremljanju svetovnega prvenstva v nogometu in ob spremljanju reakcij slovenskih navijačev, predvsem seveda tistih v mojem socialnem spektru, se zelo zabavam ob misli, kakšen vpliv ima šport na množice.Že pred časom sem na to temo pisal v Dnevnikovih debatah, med prvenstvom pa sem se...

27 Jan Todd Lodowick, Conan O’Brien in Olimpijske igre

Prejšnji teden je ameriški olimpijski komite razglasil športnico in športnika leta 2009. Med športnicami je slavila Lindsey Vonn, med športniki pa Todd Lodwick.Todd Lodowick?! Sem relativno močan konzument športnih vsebin, pa sem samo začudeno zastrigle z ušesi, ko sem slišal to ime.

Mi je pa kmalu postalo vse jasno, ko sem slišal, s čim se Todd ukvarja. Je namreč dvakratni svetovni prvak v nordijski kombinaciji. Malo sem razmišljal in brskal po spletu in dejansko nisem našel boljšega ameriškega športnika v zimskih športih. Bode je daleč od stare slave, predvsem tekmovalne, na čemur taki izbori temeljijo, v ostalih alpskih in nordijskih disciplinah pa tudi ne izstopa kakšen drug Američan. Mogoče bi prišel v poštev samo kakšen hokejist, ampak to ne bi doseglo želenega učinka, vsi bi ta izbor povezovali z ligo NHL.

Mesec dni pred Olimpijskimi igrami je Ameriški olimpijski komite zaradi potrebe po promociji samih iger namreč potreboval predstavnika športa, ki bo na sporedu v Vancouvru in Todd je pač tisti športnik, ki 'pije vodo' v tekmovalnem smislu – dvakratni svetovni prvak v zimski olimpijski disciplini. Po ostalih kriterijih se pač ne more primerjati z drugimi športniki.