04 Jan Brez kruha in iger
V slovenskem športu smo vajeni že praktično vsega in nas težko kaj še preseneti, vendar so zgodbe, kot je s hokejem na Jesenicah, žalostne.
Večkrat se sprašujem kdo je kriv, da igralci ne dobijo dogovorjenega plačila. Ne glede na dejstvo, da je za primanjkljaj vedno odgovorno poslovno vodstvo športne organizacije, so na koncu za to vseeno »krivi« igralci oz. športniki. Vsaj na srednji in dolgi rok.
Težava je v tem, da športniki predolgo dopuščajo stanje, ko se jim ne plačuje plače ali/in ostalih nadomestil. Ko pa pridejo v brezizhodni položaj, se dogovorijo za plačilo, navadno v svojo škodo (po načelu bolje vrabec v roki kot golob na strehi). Tipičen takšen primer je, ko npr. športnik ne dobi plačila za svoje delo 2,3 mesece ali celo dlje. Ker se boji, kaj bi se lahko zgodilo, če bo sprožil ustrezne postopke (večinoma sodne; le pri nogometu in mednarodni košarki to ni nujno potrebno), se s športno organizacijo dogovori za reprogram dolga. To pomeni, da mu bo športna organizacija za opravljeno delo plačala manj, kasneje in še to v obrokih. Brez kakršnekoli garancije, da bodo ostala plačila redna. Takšni dogovori v veliki večini primerov tudi niso sklenjeni v obliki, ki bi omogočala neposredno izvršljivost (sodna poravnava ali sporazum v notarski obliki).