15 Mar Individualni športi in socializacija
V sredo so se pri meni prvič letos v eni točki prekrižale tri sezonske krivulje – krivulja zimske lenobe (ki je v upadanju), krivulja zimskih temperatur (prav tako v upadanju) in krivulja dolžine dneva (v naraščanju). To je lahko pomenilo samo eno – premierni tek v okolici Trebnjega.
In se je zgodilo – slušalke v ušesa, kapo na glavo in gremo. In seveda, kot vedno, je tek tudi tokrat rodil ogromno briljantnih idej, ena od teh je tudi tale blog.
Primarna rekreacija pri meni je obiskovanje Vigor Grounda, od aktivnosti na prostem pa največ časa prebijem na kolesu, velikokrat obiščem Vrhtrebnje (do nedavnega sem bil tam tudi Foursquare župan, kar si nameravam v naslednjih tednih priboriti nazaj) in seveda tudi tečem.
Tovrstne aktivnosti, ko si sam s sabo, so odlične za ‘pucanje’ glave, premlevanje problemov in (kot rečeno že prej) rojevanje novih idej. Sicer vse to velja do določenega pulza (mislim da okrog 170), po tem možgani bojda niso več sposobni delati drugega kot… živeti, predvidevam, vendar ob relativno OK kondiciji in mirnem tempu pulz ne naraste ravno pogosto v rdeča območja. Kar pa posledično pomeni, da pač o stvareh razmišljaš in v tem pogledu težko govorimo o nekem odklopu od vsakdana. Kar pa ne pomeni za športe, ki vsebujejo žogo. Žoga (ali kaj žogi podobnega) je namreč odločilen faktor pri tem, da se možgani res odklopijo, ker bojda ne morejo procesirati dodatnih zadev od sledenja žoge (ali nekaj takega, žal se ne spomnim od kje mi ta podatek), seveda pa to avtomatsko pomeni, da sta v aktivnost udeležena vsaj dva. To velja torej za športe od skvoša in badmintona do košarke in nogometa.
Skupna stvar večine stvari brez kakršnekoli oblike žogice je tudi, da gre za individualne aktivnosti. In trend že zadnjih nekaj let za tovrstne aktivnosti je, da se ljudje združujejo v nekakšna ‘plemena’ (tribes) – to pomeni da se med sabo družijo, izmenjujejo mnenja (recimo tekaški in kolesarski forumi), med sabo primerjajo rezultate, si menjajo opremo ipd. tudi izven časa, namenjenega rekreaciji. Posledično lahko najdemo ogromno spletnih platform, ki združujejo na videz individualne športe in njihove udeležence.
Trasa mojega teka preko ene izmed takih platform, Runtastic
Poleg vse ostalih koristi mislim da je eden glavnih razlogov tovrstnega grupiranja socializacija – stvar, ki je individualni športniki (v tem primeru rekreativci) ne dobijo že s samim ukvarjanjem s športom. Ker tovrstnega grupiranja (vsaj v tem obsegu) v ekipnih športih ni. Košarkarji rekreativci si tako denimo pred ali po rekreaciji na forumih ne izmenjujejo mnenj o najboljših košarkarskih igriščih in najboljši hrani za po rekreaciji. Višek socializacije med košarkarji je udarec po riti ob dobri akciji in pivo (ali dva) po končani rekreaciji.
Športi, kjer se dogaja ta ‘plemenizacija’, imajo tudi čisto drugačno sponzorsko strukturo oz. sponzorsko aktivacijo in tega se morajo sponzorji zavedati. Deloma lahko to razložimo s presekom gledalcev/navijačev in samega športa. Določeni športi imajo zelo velik presek ‘gledalcev’, ki se ukvarjajo s športom in dejanskimi športniki, nekateri športi tega preseka praktično nimajo. Alpsko smučanje je recimo primer v prvi skupini, formula ena v drugi. Velikost tega preseka tudi določa nek ‘natural fit’ sponzorjev, vsaj v prvi skupini. V to prvo skupino nekako sodijo tudi recimo rekreativci tekači, čeprav jih seveda teče veliko več, kot pa jih recimo gleda maraton na Olimpijskih igrah.
To v osnovi pomeni, da lahko sponzorji v prvi skupini tržijo izdelke, neposredno vezane na določen šport, v drugi pa je šport kanal, preko katerega sponzorji komunicirajo želene storitve ali produkte, kar pa seveda lahko sponzorji delajo tudi v prvi skupini. Tako nam lahko med tekmo alpskega smučanja med oglasi prodajajo smuči, malo težje pa nam med prenosom dirke Formula 1 prodajajo bolid Alonsa;) Lahko pa še vseeno Tina prodaja zavarovanja, Button pa parfum.
Do naslednjega teka in naslednje briljantne domislice…