09 Jul Kamen, papir, škarje in LeBron
Ta teden se je začel eden izmed poletnih športnih vrhuncev, vsaj v mojem koledarju, največja kolesarska dirka na svetu, Tour de France, prav tako ta teden pa se največji športni dogodek (ne samo poletja, temveč celega leta) končuje, govorim seveda o nogometnem svetovnem prvenstvu.
Na Eurosportu sem gledal tretjo etapo dirke po Franciji po famoznih in zloglasnih kockastih odsekih enodnevne klasike Pariz – Roubaix, v kateri si je Lance Armstrong pridelal morda že preveliko minuto zaostanka. Čeprav je bil razplet etape presenetljiv, me je presenetilo predvsem nadaljevanje programa na Eurosportu. Na sporedu je bila namreč reportaža s tekmovanja, katerega sploh ne vem imena in bi načeloma bolj sodil v nedeljski živ žav. Gre za ‘tekmovanje’ Kamen, papir, škarje, ki ga še najbolj poznamo z raznih ameriških filmov in serij, pri nas pa se občasno uporablja samo pri kakšnih nešportnih zvrsteh tekmovanj v povezavi z alkoholnimi pijačami.
Toda tukaj je šlo za čisto pravo tekmovanje, resno nagrado – 50.000$ in uvrstitev na turnir v Las Vegasu. Tudi komentator je bil čisto pravi (seveda tudi s strokovnim komentatorjem), pred in po dvobojih, ki so se igrali na dva dobljena niza, so bili pogovori s tekmovalci, v dvorani pa je bilo dobrih tisoč navijačev.
Ne bom se spuščal v debate, ali gre tukaj za šport in kaj je sploh definicija športa. Dejstvo pač je, da Američani znajo s takih dogodkov narediti šov. Kot ga znajo narediti iz žretja hot dogov ali pa prelaganja traktorskih gum. Prav tako je povsem jasno, da ne gre za dogodke dobrodelne narave, vsa ta tekmovanja imajo svoje sponzorje, bogate nagradne skladi, prikazana so na televiziji, imajo svoje zvezdnike, skratka, imajo ekonomski oz. tržni smisel.
In čeprav sem velik zagovornik tega ameriškega načina dojemanja športa in tekmovalnosti na splošno, se mi včasih zdi, da so določene zadeve res šle predaleč. Eno je, da se pred določeno NBA tekmo analizira vsakega igralca in taktiko obeh ekip na tisoč in en način, drugo je, da se na ta način analizira ena igra Kamna, papirja in škarij v super slow-motion tehniki ob dramatični psihološki analizi tekmovalca s strani komentatorja.
Podobno se je ta teden dogajalo tudi z LeBronom Jamesom. V posebni enourni oddaji na ESPN (ki je producirala tudi Kamen, papir, škarje) je celotnemu svetu oznanil, da bo kariero nadaljeval v Miamiju. Ok, toda pred tem oznanilom se je celotna Amerika ubadala samo z vprašanjem in špekulacijami o njegovi nadaljnji karieri. Twitter je večkrat eksplodiral od lažnih udarnih vesti, komentatorji so tekmovali, kdo bo bolj natančno in argumentirano povedal, katera sredina je za LeBrona najboljša. LeBron je brez enega samega tvita na svojem računu pridobil več kot 200.000 oboževalcev.
Spet ponavljam – to mi je do določene meje blazno všeč. Rad berem te analize in špekulacije, scenarije, kaj bo, če bo, ko ne bo… Mislim, da to manjka tudi pri naših medijih. Primer – včeraj je bil žreb Evrolige za naslednjo sezono, ki je Olimpiji namenil zelo težko skupino. In kaj lahko o tem preberemo v današnjih tiskanih medijih? Mogoče izjavo Saša Filipovskega, pomočnika trenerja v CSKA-ju? Mogoče izjavo Boštjana Nachbarja, igralca Efes Pilsna? Mogoče izjavo Sanija Bečiroviča, lanskega igralca Milana? Ne, preberemo lahko, katere tekmece je Olimpija dobila, prav tako pa si lahko preberemo prekopirano izjavo direktorja kluba s klubske spletne strani.
Tako je med slovenskim kopi-pejst športnim novinarstvom in ameriškim super-analitičnim šov novinarstvom prav lepo pogledati nogometno tekmo na svetovnem prvenstvu. Nogomet je še vedno, čeprav milijardni posel, igra, ki se igra 90 minut (in na koncu katere ne zmagajo vedno Nemci), brez oglasov na vsakih 30 sekund in neštetih grafičnih prikazov na televiziji, in še vedno igra, kjer lahko Urugvaj na največjem športnem dogodku na svetu pride med štiri najboljše ekipe, in na katerem nenazadnje lahko igra ‘mala’ Slovenija.