25 Okt Konec športne poti za tri slovenske športne velikane
V zadnjem mesecu so se od aktivne športne kariere poslovili trije športniki, ki so vsak po svoje zaznamovali slovenski šport, tudi s stališča osebnih sponzorstev. Marko Milić, Primož Kozmus in Mitja Petkovšek, predstavniki treh različnih športov z zelo različnimi položaji v medijih in vsak z lastno zgodbo.
Najbolj nepričakovano je bilo slovo Primoža Kozmusa, ki je sicer izpustil zadnjo sezono, vseeno pa s(m)o vsi nekako upali, da bo v Riu prihodnje leto še enkrat poskusil osvojiti olimpijski vrh. Gre za enega najboljših športnikov v zgodovini Slovenije, olimpijskega in svetovnega prvaka, ki je bil znan po brezkompromisnosti tako na tekmovališču kot izven njega. Imel je sicer to smolo, da je nastopal v atletski disciplini, ki ni redno prihajala na sporede največjih mitingov, kar je poslodično pomenilo tudi manjšo medijsko izpostavljenost njegove panoge, vseeno pa se moramo zavedati, da smo imeli najboljšega na svetu v eni izmed panog v kraljici športa. Njegovo olimpijsko zlato je zame eden tistih športnih dogodkov, ko bom vedno vedel, kjer sem bil, ko ga je osvojil. Bil sem v zidanici in oče me je iz vinograda klical vsakič, ko je na vrsto prišel njegov poskus meta.
Primož je znan tudi po tem, da je bil velik zagovornik športnikovih pravic, celo več, spomnimo se njegovega apela predsedniku vlade po pomoči državnih podjetij. To je vsaj v določeni meri dobil vseeno pa se zdi, da ni v popolnosti izkoristil svojega marketinškega in sponzorskega potenciala, čeprav je bil med najbolj plačanimi slovenskimi športniki kar se tiče osebnih sponzorstev. Sem pa vedno imel občutek, da bi ob malce večji dostopnosti in malce drugačni osebni sponzorski politiki, kamor spadajo tudi odnosi z mediji in navijači, lahko na tem področju dosegel še veliko več. Vseeno pa so njegov obraz uporabljala številna podjetja, spomnimo se Mobitela in Seata, nekatera v določenih trenutkih tudi napačno preko ambush marketinga (npr. uporaba naziva olimpijski prvak s strani osebnega sponzorja Probanke, medtem ko je sponzor Olimpijske reprezentance SKB).
Mitja Petkovšek je bil prav tako med najboljšimi na svetu v svoji panogi, tudi svetovni prvak, ni pa osvojil medalje na Olimpijskih igrah, ki bi mu lahko še dvignila marketinški rejting, sicer pa ga je v marketinške namene najbolj uporabljalo podjetje BTC, ki je tudi drugače zelo tesno povezano z gimnastiko, dokaj odmevno pa je bilo tudi sodelovanje Mitje z Lumarjem.
Tako kot pri Kozmusu se mi tudi pri Petkovšku zdi, da so bile na njegovem sponzorskem področju rezerve. Tukaj so seveda specifike gimnastičnega športa, ki ni (bil) veliko na televiziji, pa tudi Mitja je vsaj po tistem, kar sem dobil občutek preko medijev, na prvo mesto pač postavil gimnastiko samo, ostala področja so bila nekako nujno zlo. Verjetno pa bi brez takega fokusa tudi težko postal dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak.
Njuno pravo nasprotje pa je Marko Milić. Skozi vsa njegova leta igranja ljubljenec navijačev in sponzorjev, vpletenih v košarko, čeprav nikoli ni nekako izkoristil igralskega potenciala, ki ga je kazal kot najstnik, ko je Olimpijo pripeljal na zaključni turnir četverice v Rimu. Vseeno pa ga še danes pozna staro in mlado, kar dokazuje njegov vsakoletni obisk na kampu Gorana Dragića, ko je še zmeraj izjemno prepoznan in priljubljen pri mladih, ki ga sploh niso videli igrati košarko.
Njegovo zabijanje čez avto v Tivoliju in njegovo sodelovanje s Hondo je verjetno eno prvih osebnih sponzorstev v Sloveniji, v vseh klubih kjer je igral pa so ga sponzorji zelo radi uporabljali v marketinške namene.
Zanimivo bo videti, kako bo vsak izmed njih v prihodnosti še vpet v šport. Upam, da vsi, kajti izjemna škoda bi bila, da tako veliki športniki s tako bogatimi izkušnjami teh ne bi prenašali na manjše rodove. Seveda je tukaj tudi naloga posameznih nacionalnih zvez, da bodo znale (in tudi hotele) izkoristiti športnike pri nadaljnjem razvoju svojih panog na vseh področjih.