Ne morem dihati!

03 Jun Ne morem dihati!

Leta 1964 je Cassius Clay, takrat že olimpijski prvak v Rimu 1960, sprejel islamsko vero in si spremenil ime v Muhammad Ali. Sprejel je takrat za mnoge radikalno vejo islama Nation of Islam (NOI) pod vodstvom Malcolma X in Elijah Muhammada, ki se je borila za izboljšanje pravic temnopoltih prebivalcev ZDA. Muhammad Ali si je istega leta (še pod ‘starim’ imenom) priboril tudi prvi naslov svetovnega prvaka v super-težki kategoriji proti Sonny Listonu, njegova pot pa je šla od tam naprej samo navzgor. Po legendarnih dvobojih (izstopata predvsem Joe Frazier in George Foreman ter verjetno najbolj znana dvoboja v zgodovini, ‘Rumble in the Jungle’ in ‘Thrilla in Manilla’) in njegovih družbeno-političnih aktivnostih izven ringa je na neki točki postal najprepoznavnejši človek na svetu (prepoznali so ga v afriških vaseh brez telefona in televizije) in vsaj v ZDA tudi najvplivnejši na področju boja človekovih pravic. Po smrti Elijah Muhammada (Malcolm X je bil ubit prav s strani pripadnikov NOI že leta 1965) je Ali sprejel doktrino njegovega sina (in splošnega Islama), ki je zagovarjal sprejetje vseh ras kot enakih (kar je učil tudi Malcolm X). 

Že dolgo me ni kakšna športna biografija (ali kakšna druga knjiga) prevzela na način, kot me je knjiga Thomasa Hauserja – Muhammad Ali: His life and times. V njem je podrobno, s strani vseh oseb, tako tistih, na strani Alija, kot tistih na drugi strani, vključno z njegovimi nasprotniki v ringu, predstavljeno življenje in kariera legendarnega Muhammada Alija. Do sedaj sem imel Alija v spominu predvsem kot nekoga, ki je postal kulturološko-športni fenomen in ki ga omenjajo kot največjega, oziroma se je kot tak večinoma imenoval prav sam (‘I am the greatest!‘), znan predvsem po njegovem boju proti vojni v Vietnamu, v raznih filmih, serijah in člankih pa preprosto imenovan kot The Champ. In seveda po tem, da je leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti, kjer je na otvoritvi blestel tudi Leon Štukejl, prižgal olimpijski ogenj.

Na začetku prejšnjega tedna je (belopolti) policist v Minneapolisu z uporabo prekomerne moči aretiral (temnopoltega) George Floyda, ki je kasneje zaradi posledic poškodb aretacije umrl. Podobna zgodba se je zgodila Ericu Garnerju leta 2017, ko je po nasilni aretaciji policije, med katero je vpil ‘I can’t breat!’ (Ne morem dihati!), umrl med čakanjem na zdravniško pomoč.

Z dogodki, ki so se prejšnji teden zgodili v ZDA in kakšne razsežnosti ti dogodki še vedno kažejo v teh dneh in jih bodo tudi v prihodnjih tednih, pa je knjiga oziroma življenje Alija še toliko bolj aktualna, oziroma je še toliko bolj aktualen razmislek o družbenih razmerah ne samo v ZDA, temveč tudi drugod po svetu, hkrati pa v luči tega tudi razmislek, kakšno vlogo lahko in mora pri vsem tem odigrati šport in njegovi ključni akterji – organizacije in športniki sami.

V ZDA so se v prejšnjem tednu tako zgodili, in se še vedno dogajajo, množični protesti proti celotnemu dogajanju v primeru smrti George Floyda, proti zlorabi pooblastil policistov in proti rasni nestrpnosti v ZDA. Protesti so se razširili praktično na celotno državo, k umiritvi razmer pa ne pripomore niti reakcija predsednika Trumpa, ki so ga evakuirali v bunker, hkrati pa na Twitterju med drugim grozi, da bo nad protestnike pognal pse, zavoljo boljše PR slike pred cerkvijo z biblijo v rokah pa nasilno umika protestnike.

In na tej točki nastopi vloga in pomen športa, ki ni (in ne sme biti) samo kanal zabave in vir zaslužka za izbrane. Prvi se je izpostavil Stephen Jackson (prvak lige NBA s San Antoniem), ki je bil prijatelj pokojnega Floyda. Z emotivno izjavo in tiskovno konferenco, kjer je bil tudi glavni igralec Minnesote, Karl Anthony Towns, je izrazil nestrinjanje in ogorčenje, in pozval k izboljšanju razmer. In kmalu je sledila celotna športna skupnost, na čelu z ligo NBA. 

V prvi vrsti so se vsi spomnili primera Colina Kaepernicka, (bivšega) igralca NFL, ki je leta 2016 pred tekmo med ameriško himno pokleknil na koleno v znak protesta prav zaradi brutalnosti policije. Vzporedno s širjenjem protestov so se širila tudi sporočila športnikov in športnih organizacij. In oglasili so se praktično vsi, vključno z največjimi, na čelu z Michaelom Jordanom in LeBron Jamesom. 

Tako smo v zadnjih dneh priča številnim odzivom, reakcijam in izjavam lastnikov klubov, igralcev, agentov, trenerjev. In prav liga NBA je pri tem najglasnejša. Preko združenja trenerjev (ja, tudi to ima liga NBA pokrito), so ustanovili poseben odbor trenerjev, ki mu poveljujejo legendarni trenerji Gregg Popovich, Steve Kerr, Lloyd Pierce, J.B. Bickerstaff, Quinn Snyder, David Fizdale in ostali. Odzvali so se številni lastniki klubov, klubi sami, igralci, agenti… Posamezni igralci so se udeležili protestov in se zaradi tega tudi dodatno izpostavljali in vozili na lokacije protestov. Ponovno je bil (pričakovano) eden aktivnejših na tem področju tudi lastnik Dallas Mavericksov, Mark Cuban, ki je ne samo z objavami preko njegovih kanalov, temveč s konkretnimi dejanji izrazil podporo gibanju in težnji po spremembah. Na drugi strani je denimo že tako nepriljubljeni lastnik New York Knicksov (in tudi New York Rangers) Jim Dolan napisal interno sporočilo zaposlenim, da se do peroče tematike ne bodo neposredno opredelili, in s tem požel val ogorčenja tako znotraj kot izven organizacije.

Odzvali so se tudi ostali športniki, med drugim so proteste na družbenih omrežjih podprli  tudi naši glavni predstavniki v profesionalnih ligah v ZDA – Goran Dragić, Anže Kopitar in Luka Dončić. 

Vse to dogajanje dokazuje, da šport še zdaleč ni samo orodje in kanal za zaslužek in zabavo množic. Je kanal, kjer lahko njegovi ključni akterji odigrajo pomembno vlogo pri širših družbeno-političnih temah, in mislim, da je to tudi njihova dolžnost. Športniki in vsi vpleteni so preko športa uspeli vzpostaviti izjemno vpliven kanal komunikacije in to orodje ne sme biti namenjeno samo športnim terenom in neposrednim koristim na poslovnem področju. Preko teh kanalov novodobni navijači pričakujejo aktiven angažma in izražanje mnenj glede aktualnih dogajanj po svetu. In liga NBA tudi tukaj kaže svojo pozicioniranje in vizijo, da postane ne samo globalni šport, temveč tudi globalni medij. In to je tisto, kar bo v prihodnosti ločevalo uspešne od neuspešnih.

Predsednik ZDA Jimmy Carter se je leta 1980 odločil uporabiti moč, vpliv in prepoznavnost Muhammad Alija v politične namene –  poslal ga je v največje afriške države v želji, da jih Ali prepriča, da tudi one bojkotirajo olimpijske igre v Moskvi. Aliju je bila vloga všeč – čeprav se je v preteklosti že srečal z Brežnjevim in v Moskvi (za velik denar seveda) odigral tudi nekaj ekshibicijskih dvobojev, je sprejel vlogo nekakšnega ambasadorja pravičnosti in šel do voditeljev afriških držav (čeprav so mu na drugi strani stali večinoma razni ministri) in jih prepričeval v boj dobrega proti zlem. 

Zgodovinsko gledano je bil ta poizkus neuspešen. Vseeno pa je bil prav Ali Muhammad tisti, ki je prvi pokazal, da je šport lahko nekaj več. Ne samo v luči izenačevanja pravic različnih ras (v ZDA) in graditve osebne blagovne znamke, temveč tudi na globalni ravni. Z dvoboji v Manilli in Zairu, je Ali te države postavil na zemljevid sveta. Nič drugače, kot je košarkarski Dream Team postavil tako ligo NBA kot samo olimpijsko gibanje na globalno raven leta 1992 v Barceloni. In nič drugače, kot danes športne zvezde, trenerji in lastniki lige NBA opozarjajo na nepravilnosti in krivice v družbi. Ker šport naj bi bil ravno to – kraj in prostor, kjer smo vsi enaki, ne glede na pripadnost, vero, izvor in raso. In v prihodnosti bo imel tukaj šport (tudi v Sloveniji) še toliko pomembnejšo nalogo.