19 Okt Once brothers
Prejšnji teden je bil v okviru serije ESPN-ovih športnih dokumentarcev 30 for 30 premierno predvajan film ‘Once brothers’. Facebook in ostala delilna spletna omrežja so bila s strani športnih navdušencev kakšnih 14 dni polna napovednikov tega dokumentarca o košarkarskem razpadu Jugoslavije, v ospredju pa sta Vlade Divac in Dražen Petrović oziroma njuno prijateljstvo. Film, ki je (presenetljivo še vedno) dostopen na Youtubu, sem tudi jaz nestrpno čakal, (dal sem si celo opomnik v Outlook) in ga z veseljem pogledal.
Večine dogodkov okoli leta 90 se na žalost še ne spominjam. Moji športni spomini (in tudi drugačni) pač ne sežejo tako daleč. Leta 1989 je jugoslovanska reprezentanca na domačem prvenstvu v Zagrebu postala Evropski prvak, takratna generacija pa je obetala desetletno svetovno prevlado – Dražen Petrović, Vlade Divac, Toni Kukoč, Dino Rađa, Jure Zdovc… Naslednje leto so (takrat še mladci) to potrdili z osvojitvijo naslova svetovnih prvakov v Argenitni. Če je v Jugoslaviji takrat že pošteno pokalo po šivih, je na relaciji Divac – Petrović nehote že počilo. Ob slavju na parketu se je namreč zgodil incident z zastavo – nekdo je na igrišče zakorakal s hrvaško zastavo, ki mu jo je Divac vzel, češ da tja ne sodi. Na eni strani so ga srbski mediji zaradi tega poveličevali, hrvaški pa seveda obsojali. Divac v filmu priznava, da po tem dogodku odnos med njim nikoli ni bil več enak. Leto prej sta se oba hkrati podala v NBA in medtem ko je Divac v Los Angelesu užival v igranju z Magic Johnsonom, se je Dražen v Portlandu ob Drexlerju boril za vsako minuto na parketu in ob tem neznansko trpel. Z Divcem sta bila stalno v kontaktu po telefonu in tako predhodno prijateljstvo z reprezentančnih akcij (bila sta cimra) še nadgradila. Do incidenta z zastavo, po katerem tako rekoč nista več spregovorila. Verjetno sta oba malo odlašala z medsebojnim pogovorom, na žalost vseh pa do tega pogovora zaradi Draženove nesreče na nemški avtocesti nikoli ni prišlo.
Še pred Draženovo nesrečo pa je prišlo do dokončnega razpada Jugoslavije in s tem tudi do razpada ene najmočnejših reprezentanc na svetu vseh časov. In ostala so samo vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo… Novonastala Jugoslavija je dobila prepoved nastopanja na mednarodnih tekmovanjih in tako ni mogla nastopiti na naslednjih Olimpijskih igrah v Barceloni, kjer pa je nastopila Hrvaška. Hrvati so se tam z Draženom na čelu dvakrat pomerili z ameriškim Dream Teamom, ki je bil verjetno ravno ameriški odgovor na jugoslovansko reprezentanco, ki je za šalo premagovala ameriške študente in bi kmalu premagala celo slovite Boston Celticse z Birdom na igrišču. Hrvati so se sicer v finalu dokaj dobro upirali američanom, vendar resnega odpora ni bilo. Kako bi bilo, če bi Petroviću, Rađi in Kukoču dodali še Divca, Paspalja, Danilovića, Đorođevića in Zdovca? Kaj bi bilo, če bi bilo…
Da se vrnem na izhodiščno misel – sam se teh dogodkov na žalost še ne spomnim. Leta 89, ko je bila reprezentanca prvak v Zagrebu, sem bil star 8 let, leta 90 pa 9. In čeprav se z leta 90 že spomnim Schillachija, Goicoichejein Linakerja s svetovnega prvenstva v nogometu, se svetovnega prvenstva še ne spomnim (mogoče časovna razlika pri prenosih?).
Spomnim pa se kvalifikacijskega turnirja za uvrstitev na Olimpijske igre, ko je trojka Jureta Zdovca proti Skupnosti neodvisnih držav (bivša Sovjetska zveza), s katero bi šli v Barcelono, za las zgrešila cilj, spomnim se olimpijskega turnirja v košarki in iger Jordana, Magica in ostalih (poster Dream teama še vedno visi v moji stari sobi), spomnim se Arapovičevega obešanja po obroču, ko je v finalu zabil Američanom, spomnim se tudi kvalifikacija v Wroclawu, ko smo igrali proti Hrvaški in po kateri je Dražen v Frankfurtu zapustil ekipo in se usedel v avto…
Če mi je torej za kakšno stvar res žal, mi je žal, da nisem ‘zavedno’ videl igrati takratne jugoslovanske reprezentanca in žal mi je, da ne vemo, kako bi takratna reprezentanca igrala z Američani… Še vedno mislim, da bi Jordan na koncu zmagal, bi pa to definitivno bila najboljša tekma vseh časov.