22 Mar Primož in Petra
‘Vleci Primož, vleci!’ je verjetno ena bolj znanih izjav komentatorjev športnih prenosov v Sloveniji. Tako je v časih največjih uspehov Primoža Peterke skupaj s celotno Slovenijo Primoža spodbujal Oto Giacomelli, ki je takrat tekme komentiral skupaj s Tomom Lajovicem (in njegovimi ‘perfektnimi’ skoki).
Prejšnji vikend je Primož Peterka dokončno nehal vleči. Kariero je končala tudi Petra Majdič. In na isti vikend je Slovenija zgubila dva od največjih športnikov v smučarskih svetovnih pokalih v zgodovini samostojne Slovenije, vsaj kar se športnih uspehov tiče.
Petra in Primož sta bila (poleg danes Tine Maze) edina, ki jima lahko pripišemo pridevnik serijski zmagovalec tekem svetovnega pokala. V samostojni Sloveniji sta v karieri namreč dosegla več kot 10 zmag v svetovnem pokalu (seveda ni številka 10 uradno priznana količina zmag tekem za svetovni pokal s strani FIS-a, je bolj moja osebna ločnica). In to običajno na koncu rezultira tudi k uspehu v skupnem seštevku svetovnega pokala. Primož ga je dobil dvakrat zaporedoma, vključno z novoletno skakalno turnejo, Petra trikrat mali globus za sprint, poleg tega še dvakrat stopničke skupnega seštevka. Kar je letos prvič uspelo tudi Tini, v alpskem smučanju prvič po Juretu Koširju.
Primož je bil prvi slovenski smučar v samostojni državi, ki je Slovence množično res dvignil na noge in jih v trumah vozil v Planico. Je prvi slovenski smučar, ki si je pokoril svetovno konkurenco, in to dvakrat! In verjetno tudi prvi res pravi zvezdnik v svetovnem merilu, ki pa temu na žalost ni bil kos. Vprašanje seveda je, kam bi se kariera Primoža obrnila, če bi imel po drugi zmagi v svetovnem pokalu ob sebi druge ‘prijatelje in svetovalce’. Toda o tem je brezpredmetno razpravljati. Dejstvo ostaja, da smo imeli v Primožu tekmovalca, ki je dominiral v svojem športu.
Enako velja za Petro. Iz perspektivne tekačice se je ob zahtevah televizije po bolj atraktivnih tekmah svetovnega pokala in posledično ustoličenju sprinta kot paradno disciplino smučarskih tekov, zaradi svoje volje in fizičnih predispozicij izstrelila med vodilne tekačice na svetu in postala daleč najboljša v svoji paradni disciplini. In praktično sama poskrbela, da je ženski tek na smučeh ena bolj gledanih športnih panog na televiziji in izredno prisotna tudi v ostalih medijih.
Petra in Primož sta dokazala, da majhnost pri doseganju vrhunskih športnih rezultatov ni previsoka ovira, prej priročen izgovor. Letos je možnosti za nekaj podobnega nakazala Tina Maze, samo upamo lahko, da Lindsey Vonn in Maria Riesch nista njena Ingemar Stenmark in Alberto Tomba, čeprav ob že tolikšnem številu zbranih zmag težko govorimo o čem takem.
S koncem kariere Petre in Primoža pa se končuje tudi uporaba njunih rezultatov v marketinške namene. In čeprav bo Petra skoraj zagotovo tudi na tem področju še vedno prisotna, kot npr. ambasadorka smučarskega centra Rogla, ali poleg Francija Petka kot glavni promotor kandidature za nordijsko svetovno prvenstvo, bodo podjetja vseeno morala prilagoditi strategijo njunim novim življenjskim obdobjem, ko rezultat pač ni več v prvem planu.
Zaradi njunih rezultatov in vsega, kar sta na športnem področju dosegla pa je enostavno nujno, da vsak v svoji vlogi nekako ostaneta v slovenskem športu. In seveda lahko samo upamo, da bomo čim prej dobili njune naslednike. Naslednike, ki bodo prav tako dosegli največ, kar lahko v svoji karieri doseže športnik – prišli do nivoja, ko premagovanja vse konkurence zgleda izredno enostavno. Tako sta jo v najboljših letih namreč premagovala Primož in Petra.