Športno pravo v letu 2012

08 Mar Športno pravo v letu 2012

V letu 2012 je Evropa gostila dva izmed največjih športnih dogodkov, Evropsko nogometno prvenstvo in Olimpijske igre. Bili smo priča izjemnim športnim dosežkom. Tudi z  vidika športnega prava je bilo leto 2012 zelo pestro in je ponudilo odgovore oziroma rešitve, ki so med pravniki sprožile resne razprave.

Izpostavljam dva tuja in dva slovenska športno-pravna primera, ki so najbolj zaznamovali preteklo leto.

V tujini gre za primer Britanskega olimpijskega komiteja, ki ni uspel z dosmrtno prepovedjo tekmovanj na olimpijskih igrah za športnike, ki so kadarkoli zlorabili doping, in primer Karen Murphy, ki je jasno izpostavil, da tudi pri prodaji televizijskih pravic velja enotni trg.

V Sloveniji sta leto zaznamovala spor Tine Maze s Smučarsko zvezo Slovenije (SZS) glede njenega sodelovanja pri promocijskih aktivnostih sponzorjev SZS, in začetek boja proti marketingu iz zasede (angl. »ambush marketing«), katerega pobudnik je Olimpijski komite Slovenije (OKS).

 

Primer Britanskega olimpijskega komiteja (BOA) proti Mednarodni protidopinški agenciji (WADA)[1]

Spor med WADA-o in BOA-o je potekal glede pravila, ki ga je sprejela BOA za športnike, zalotene pri zlorabi dopinga. Takim športnikom je bilo skladno s pravili BOA-e prepovedano kadarkoli v prihodnje nastopiti na olimpijskih igrah (tudi po prestani kazni). Argument BOA-e med drugimi je bil, da gre pri spornem pravilu za izborni kriterij in ne dodatno pravilo, ki bi urejalo doping. Kot avtonomna športna organizacija ima namreč pravico sama postavljati kriterije izbora športnikov za olimpijsko reprezentanco[2].

WADA je na drugi strani trdila, da gre za dodatne sankcije v primeru zlorabe dopinga, kar je v nasprotju z določili 23.2.2[3] točke pravilnika WADA. Ta določa, da podpisniki pravilnika ne smejo sprejemati pravil, ki bi pomenila vsebinsko spremembo pravilnika.

Mednarodno športno razsodišče v Lozani je odločilo, da gre za kršitev navedenih določil pravilnika WADA-e. BOA se je namreč s sprejemom pravilnika WADA-e pogodbeno odpovedala delu svoje avtonomije, ki se nanaša na doping. Namen pravilnika WADA-e je ravno v čim širši harmonizaciji pravil v povezavi z dopingom.

Odločitev v tej zadevi je bila pričakovana, saj si ni mogoče predstavljati situacij, ko bi bili športniki v različnih športnih organizacijah za iste kršitve obravnavani različno. Sicer pa je eden izmed predlogov ob letošnjem sprejemu dopolnil pravilnika WADA-e, da se najvišja kazen nenastopanja ob prvi zlorabi dopinga podaljša z dveh na štiri leta.

 

Primer Karen Murphy

Karen Murphy je v svojem lokalu prikazovala tekme angleške prve lige (Premier League), pri tem pa je uporablajla grški dekoder in ne dekoderja BSkyB-ja. Zaradi tega sta tožbo zoper njo vložila Nogometna zveza (Združenje prvoligašev), in sicer zaradi kršenja pravic intelektualne lastnine Združenja prvoligašev in kršenja pravic iz naslova licenciranja televizijskih pravic za tekme angleške prve lige, ki so bile za terirotij Velike Britanije odplačno podeljene ekskluzivno televizijski postaji BSkyB. Gospa Murphy se je pritožila zoper odločitev višjega sodišča s pritožbenim razlogom, da ji ne sme biti preprečeno, da znotraj EU izbere najboljšega ponudnika, saj je to primarni cilj evropskega prava konkurence. Višje sodišče je prosilo za mnenje o skladnosti prava Velike Britanije z evropskim pravnim redom prosilo Sodišče Evropske unije.

Sodišče Evropske unije je tehtalo med varstvom temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja pravo EU, in varstvom pravic intelektualne lastnine po pravu Velike Britanije.

Sodišče Evropske unije je odločilo, da:

–       ima pravica do prostega pretoka blaga in storitev prednost znotraj območja EU prednost pred varstvom pravic intelektualne lastnine po pravu Velike Britanije;

–       sami prenosi tekem v živo niso zaščiteni po avtorskem pravu, vseeno pa slednje varstvo uživajo npr. himna Združenja prvoligašev, logotipi in vsa ostala grafika (v tem delu je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela, saj je predvajanje tekem predstavljalo kršitev pravic avtorskega prava);

–       odplačno podeljevanje licenc na podlagi teritorialnega ključa samo po sebi ne predstavlja kršitve prava konkurence, vendar pa kršitev prava konkurence predstavlja obveznost oz. prepoved uradnemu predvajalcu tekem, da ne sme svojih storitev prodajati v ostalih članicah EU.

Implementacija odločitve Sodišča Evropske unije v odločitev nacionalnega sodišča je pomenila, da predvajanje tekem angleške nogometne prve lige, pri čemer za vstopnino ni bilo potrebno plačati, ne predstavlja kršitev avtorskega prava. Vseeno pa morajo lastniki lokalov za takšno javno predvajanje pridobiti soglasje združenja prvoligašev. Predvsem zaradi slednjega je bila v konkretnem sporu s pravnega stališča, zmaga le pirova. Ni namreč verjetno, da bi Združenje prvoligašev, ko ima možnost preprečiti javno predvajanje nogometnih tekem in na tak način zaščititi ekskluzivnost pravic, ki jih odplačno prenašajo na televizijske predvajalce,  gostincem dovolilo povsem brezplačno javno predvajanje. V širšem kontekstu pa je odločitev prelomna, saj bo na novo postavila pravila licenciranja televizijskih pravic na podlagi teritorialnega principa.  

Oba domača primera sta (za zdaj) izvensodna in predvsem nakazujeta razvoj športnega marketinga in športnega prava v Sloveniji oziroma sledenje tujim, že uveljevljenim praksam.

 

Tina Maze proti SZS[4]

V tem primeru je bilo bistvo spora v uporabi osebnostnih pravic Tine Maze v promocijski kampanji enega od sponzorjev SZS. Športniki se običajno pojavljajo v trženjskih akcijah sponzorjev športnih organizacij, pod okriljem katerih nastopajo (klubi, zveze). Vendar pa se le redki zavedajo svojih pravic in obveznosti iz naslova članstva v športni organizaciji. Redke so tudi športne organizacije, ki imajo s športniki pogodbeno urejena razmerja, ki se nanašajo na nastopanje v trženjskih akcijah svojih sponzorjev. V kolikor ni izrecnega drugačnega dogovora, je obveznost športnika sodelovati v trženjskih akcijah sponzorjev podana le, če je jasno, da ne gre za osebnega sponzorja športnika (uporaba najmanj treh športnikov; v različnih akcijah drugi trije športniki; jasno izpostavljen logotip športne organizacije).

Ne glede na nastop športnika v trženjski akciji sponzorja kluba, pa lahko športnik neomejeno sklepa endorsement pogodbe z katerim koli podjetjem, ne glede na to, da je to podjetje lahko konkurenčo sponzorju športne organizacije.

V primeru Tine Maze tem kriterijem ni bilo zadoščeno. Tina lahko nastopa v trženjskih akcijah podjetij, ki so konkurenčna sponzorjem SZS, vendar pri tem ne sme uporabljati kakršnegakoli znamčenja ali preostalega materiala, ki bi ustvarjal povezavo s smučarsko reprezentanco ali SZS.

Omejevanje ali celo prepoved pridobivanja sponzorjev oziroma sklepanja endorsment pogodb bi bila v nasprotju z pravom EU, saj bi pomenila omejevanje možnosti zaslužka (tako pravilo bi vzdržalo po testu sorazmernosti le, če bi za tak angažma športnik dobil ustrezno plačilo).

Primer Tine je bil pionirski v slovenski športno marketinški in športno pravni praksi. Spor se ni preselil v sodne dvorane in je zato potrebno počakati, da bo mogoče oceniti njegove posledice na razoj navedenih področji v Sloveniji.

 

OKS proti marketingu iz zasede

OKS je krovna športna organizacija v Sloveniji in polnopravni član Mednarodnega olimpijskega komiteja ter Združenja evropskih nacionalnih olimpijskih komitejev in kot tak edini pristojen za reševanje vseh zadev v povezavi z Olimpijskim gibanjem (skladno s piramidno hierarhijo športnih organizacij v Evropi).

Za marketing iz zasede gre takrat, ko neka oglaševalska akcija ali dejanje ustvarja vtis o povezanosti z dogodkom, v konkretnem primeru z Olimpijskimi igrami. Podjetje, ki ni partner ali sponzor OKS, z opisanim ravnanjem posega v ekskluzivne pravice OKS oz. podjetij, ki so partnerji ali sponzorji pritožnika. OKS ima ekskluzivno pravico trženja slovenske olimpijske reprezentance in celotnega olimpijskega dogajanja, skladno s pravili Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK).

Ekskluzivnost pomeni, da OKS sam odloča na koga bo prenesel pravico do uporabe pravic intelektualne lanstnine, katerih lastnik ali uporabnik je. Mednarodni olimpijski komite je na registrirane blagovne znamke »Olympic«, kot to izhaja iz registra registriranih blagovnih znamk Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO)[5], eksluzivni lastnik navedene blagovne znamke, kar predstavlja pravno podlago za zaščito pridevnika »olimpijski« s strani OKS (toliko bolj v povezavi z olimpijskimi igrami; povezava je lahko npr. časovna, tematska). Na podlagi Nicejske klasifikacije in na podlagi Madridskega protokola uživa navedena blagovna znamka pravno zaščito tudi v Sloveniji.

V času pred in predvsem med letošnjimi Olimpijskimi igrami v Londonu je več podjetij v Sloveniji brez dovoljenja OKS uporabljalo pridevnik »olimpijski«, podobo slovenskih olimpijskih reprezentantov ali grafične elemente v povezavi z olimpijskim gibanjem, in s tem neposredno kršilo pravice intelektualne lastnine. Večino navedenih trženjskih akcij je OKS prijavil Častnemu razsodišču oglaševalske zbornice Slovenije, ki je v enem primeru prepoznalo dejanja marketinga iz zasede, v treh pa vlogo OKS zavrnilo. Dokončna odločitev oglaševaskega razsodišče še ni jasna, saj je zadeva v pritožbenem postopku. Prav tako bo zanimivo spremljati morebitni pravdni postopek v tovrstnih primerih.

Poleg na kratko predstavljenih primerov je bilo v letu 2012 še veliko drugih zanimivih športno pravnih primerov, ki bi si zaslužili podrobnejšo obravnavo, a to zaradi prostorske omejenosti ni možno. Vsaj po »komercialni« plati je nedvomno, najodmevnejši primer Lancea Armstronga, ki pa se je zavlekel v letošnje leto in bo podrobneje obravnavan v eni izmed prihodnjih številk. Glede na njegovo priznanje sta največji pravni vprašanji povezni s tem primerom, vprašanje zastaranja in pristojnosti ameriške protidopinške agencije.