04 Jul Zakaj zbiram Panini sličice
Veliko ljudi se mi je v zadnjem času smejalo in me malo po strani gledalo, ko sem omenil, da še vedno zbiram Panini sličice z nogometnih prvenstev. Seveda je takim težko razložiti, da pri zbiranju sličic ne gre za prve obrise krize srednjih let (vsaj upam…). Skozi zbiranje Panini sličic je prepleteno ogromno športnih zgodb in spominov, in šport pri meni je, kjer je, tudi zaradi Panini sličic.
Prvi album Panini sličic sem dobil in zbiral med svetovnim prvenstvom v Italiji leta 1990. Star sem bil devet let (no, v času prvenstva še 8) in moji spomini na to prvenstvo ne bi bili nikdar enaki, če ne bi bilo tega albuma. Še zdaj se spomnim dogajanja na svetovnem prvenstvu, mojega najljubšega igralca Segia Goycoicheje, rezervnega vratarja Argentine, ki je po seriji poškodb v Argentini postal prvi vratar (zaradi tega ga sploh ni bilo v albumu, kar je bilo zame strašno razočaranje) in v četrtfinalu izločil tudi Jugoslavijo z našim Katancem; prvega strelca prvenstva Schilachija (ki ga, mislim, tudi ni bilo v albumu), častnega kroga Garyja Linekerja na stadionu navkljub porazu Anglije v tekmi za tretje mesto, plavanja Walterja Schiltona (ki je moral biti že takrat star 50 let) ob branjenju enajstmetrovk, joka Maradone ob zmagoslavju Nemcev v finalu (verjetno sem jokal tudi jaz)…
Podobno velja za prvenstvo štiri leta pozneje v ZDA. Tukaj so seveda spomini še bolj sveži in ko sem zadnjič gledal ESPN-ov dokumentarec The two Escobars (zelo priporočam) o povezanosti kolumbijskih narko kartelov in nogometa in tudi o dogajanju na prvenstvu znotraj kolumbijske reprezentance, sem pred očmi dejansko dobil vse face, ki sem jih gledal in imel v albumu.
Seveda sem do konca napolnil oba albuma, zadnja runda je bila poslana po naročilu z izrezovanjem zadnje platnice in naročilom zadnjih 40 manjkajočih sličic. Sčasoma so se Panini družini pridružila tudi Evropska prvenstva in seveda je potrebno zbirati tudi to.
Čeprav je danes ta mrzlica malce popustila, še vedno z največjim veseljem kupim album in tekom prvenstva (vsaj po mojem mnenju) zmerno kupujem sličice. Pred časom je novinar MMC-ja Slavko Jerič izračunal, da za zapolnitev celotnega albuma potrebuješ nekaj čez 350 EUR, ob predpostavki, da seveda sličic ne menjaš. V primeru, da zelo zagrizeno menjaš sličice prek vseh možnih kanalov, pa se da album napolniti verjetno že za dobrih 50 EUR (od tu gneča pred Lepo žogo in na spletni strani Spletkomat).
Seveda pri Paniniju dobro vedo, da se album ne sme napolniti prehitro. Imam jih na sumu, da za različne države izdajajo pakete z različno razporeditvijo sličic. Enostavno se pojavlja preveč enakih igralcev (na tem prvenstvu sem dobil okrog deset Ronaldov, toliko mi spet ni všeč). Ker sem se prepozno spomnil, da bi to teorijo potestiral z nakupom sličic v različnih državah Evrope, mi ta test preostane za prvenstvo v Braziliji. Prav tako je zanimivo vprašanje, koliko je optimalno število ljudi, s katerimi si izmenjuješ sličice – več ljudi ima sicer v teoriji več sličic, ki jih ti nimaš, vendar enako velja tudi za ostale, tako da posledično več ljudi pomeni tudi večje povpraševanje po sličicah, ki jih ti še nimaš…
No, kot rečeno, na album ne gledam kot na strošek, ampak na precej več. Album vrača nogomet v čase pred tehnologijo, podobno kot počne nogomet s celotnim športom – danes lahko brez problema pogledamo, kateri igralec igra za kateri klub, google je praktično uničil (ali drastično skrajšal čas) prijateljske športne stave o tem kdo, kdaj, kje, s kom, koliko je igral…
In po tej strani se absolutno strinjam s Platinijem in Blatterjem, ki sta proti uvedbi (preveč) tehnologije. Bistvo nogometa so (tudi) pivske debate med prijatelji, ki se kregajo, ali je bila roka, kaj je roka v naravnem položaju, ali je šla žoga s celim obsegom čez črto, kaj dela ta peti sodnik, da tega ni videl, ali je bil ofsajd… Z uvedbo tehnologije bi v parih sekundah dobili odgovor, kar bi vsekakor vzelo določen čar spremljanju športa.
Tako da komaj čakam prvenstvo v Braziliji čez dve leti, ko bom spet kot majhen otrok navdušeno odpiral vrečko po vrečko in točno vedel, katero sličico že imam in katere ne. In ko bom gledal, kako se album skozi prvenstvo lepo debeli in postaja vse težji…
In ko bom spet dobival SMS-e pred skupnim ogledom tekem: ‘Pa album in slikce prnes!’ In ko bo odgovor na začudeno vprašanje, kje igra Diamanti, ki je ravnokar zlomil pol angleške obrambe: ‘Poglej v album!’ In ker ne poznaš tega hudega Diamantija, te vsaj za silo pomiri dejstvo, da ga pač ni niti v albumu. Če ga pri Paniniju ne poznajo, kako naj ga poznam jaz…